Če ni dovolj cvetnega prahu za čebele
Čebelja družina mora imeti dovolj medu, da zadošča za njihove energetske potrebe (ogljikovi hidrati) in tudi dovolj cvetnega prahu, ki vsebuje potrebne beljakovine, vitamine, maščobe in rudninske snovi.
ZALOŽBA KMEČKI GLAS

Torek, 23. junij 2020 ob 10:25

Odpri galerijo

Čebelja družina mora imeti dovolj medu, da zadošča za njihove energetske potrebe (ogljikovi hidrati) in tudi dovolj cvetnega prahu, ki vsebuje potrebne beljakovine, vitamine, maščobe in rudninske snovi.

Če paša to ne omogoča, čebelar poskrbi za dodatno prehrano.

Kdaj lahko pride do pomanjkanja cvetnega prahu in kakšne so posledice v čebelnjaku?

V poznopoletnem času po zadnji glavni paši je oskrba čebeljih družin s cvetnim prahom pogosto okrnjena. Pašne čebele iščejo cvetove, na katerih naj bi nabrale vsaj nekaj cvetnega prahu, ki je pogosto lahko slabe prehranske kakovosti. Čebele nabirajo medičino in pelod v bližnji ali daljni okolici čebelnjaka. Vendar so tudi pri tem omejitve v razpoložljivosti hrane odvisne od števila čebeljih družin v čebelnjaku in tudi v bližnjem okolišu. Večje ko je število družin na isti lokaciji, manjše so možnosti za zadostno oskrbo. Najučinkovitejša je paša v polmeru 800 m od čebelnjaka. Zaradi tega čebelje družine med seboj tekmujejo za hrano, ki jo skladiščijo za brezpašno obdobje. Družina beljakovinsko hrano po navadi porablja sproti oziroma jo porabi v enem do dveh mesecih. V kratkotrajnem obdobju (od tri do šest tednov) pomanjkanja vnosa cvetnega prahu tega čebele jemljejo iz skladiščenih rezerv v satju. Ko tudi teh zalog zmanjka, začnejo črpati svoje telesne beljakovinske rezerve, ki so pri mladih čebelah krmilkah shranjene v krmilnih žlezah v glavi in maščobnem telesu v zadku.


Populacija čebel v čebeljih družinah je odvisna od količine in kakovosti cvetnega prahu. Pri omejeni količini beljakovinske hrane bodo čebele oskrbovale manjšo površino zalege. Cvetnega prahu slabše kakovosti, ki je takrat na voljo v gnezdu, bodo čebele porabile precej več. Tako čebelja družina nadomešča potrebne hranilne snovi, ki jih potrebuje zahtevna in lačna čebelja zalega. Ob pomanjkanju beljakovinskega vira in hkratni slabi kakovosti cvetnega prahu, ki je na voljo, so posledice lahko še hujše. Matica omeji zaleganje, krmilke oskrbujejo manj zalege, izlegajo se delavke s krajšo življenjsko dobo in šibkejšim imunskim sistemom.

Pomanjkanju se izognemo tako, da v neposredni okolici čebelnjaka nasadimo medovite rastline, ki ponujajo zanesljiv vir hrane. Tako je poskrbljeno za neovirano vzrejo zalege in daljšo življenjsko dobo odraslih čebel.

Več v novi knjigi Prehrana čebel, ki je že na voljo.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 8. Jul 2020 at 12:51

3 ogledov

Biotično varstvo z ogorčicami
Pripravki z entomopatogenimi ogorčicami Tudi te drobne, očem nevidne glistice poznamo samo kot škodljivce. Pa niso samo to. Nekatere lahko delujejo proti škodljivcem. Pravilno te nematode imenujemo entomopatogene ogorčice s kratico EPkO. V Sloveniji smo pred kratkim dobili nekaj pripravkov iz teh drobnih bitij, ki jih lahko uporabimo proti trsnemu rilčkarju, nekaterim škodljivim muham (čebulna, kapusova), mrtvaški mušici, ličinkam košeninarjev, bramorjem in nekaterim drugim predvsem talnim škodljivcem okrasnih in sadnih rastlin. Delujejo tudi na resarje (tripse). V tujini uporabljajo EPkO tudi v boju s polži. Samo upamo lahko, da bo kmalu tudi pri nas dovoljena uporabe te ogorčice. Takole dobimo na dom komercialni pripravek z EPkO, treba ga je samo pravilno uporabiti Katere ogorčice služijo tudi za varstvo rastlin pri nas: • Heterohabditis bacteriophora, ki zatira ličinke številnih hroščev, uporabljamo pa jo za zatiranje brazdastega trsnega rilčkarja na okrasnih rastlinah. Največ škode naredi na rododendronih in lovorikovcih, a ima rada tudi okrasne trave, javorje, ciprese. Njegovo delovanje prepoznamo po zajedah z roba listov proti notranjosti lista. Škoda je lahko precejšnja. Ker se dobro skrivajo, je uporaba naravnih ali kemičnih pripravkov težka. EpkO pa jih hitro najdejo in svoje delo opravijo odlično. • Steinernema feltiae se uporablja za boj proti ličinkam različnih škodljivih muh, kot so marčnice in žalovalke, ki delajo škodo predvsem na sadikah, šampinjonove muhe, listnih zavrtalk, tudi porove zavrtalke in drugih škodljivih muh v zelenjadarstvu, jablanove steklokrilke, špargljevega hrošča – lisaste beluševke in pikčaste beluševke, ki delata veliko škode na špargljiščih; hrastovega sprevodnega prelca ter ličink in odraslih osebkov cvetličnega resarja in gosenice paradižnikovega molja na prostem in v zaprtih prostorih. • Omenimo samo še težavno zatiranje paradižnikovega molja, saj se ličinke zelo hitro zarinejo v plodove in pod listno površino, tam jih klasični pripravki ne dosežejo, nematode pa so gibljive in tudi tam najdejo skritega gostitelja. Ta nematoda je koristna tudi v sadovnjakih. • Steinernema carpocapsae zatira še enega, v zadnjih letih izredno razširjenega talnega škodljivca, to je bramor. Uporabljamo pa jo tudi za zatiranje sovk, košeninarjev in palmovega rilčkarja. • Sovke so gosenice nočnih metuljev, ki objedajo liste okrasnih in vrtnih rastlin in korenine vrtnin. Košeninar je škodljivec zelenic in sploh ni redek. Palmov rilčkar pa dela ob morju že nepremagljive težave. Trenutno so to vrste, ki jih lahko nabavimo tudi v Sloveniji. Na svetu jih je seveda še veliko več. Ker gre za žive organizme, je seveda ključno, da jih uporabljamo pravilno. V knjigi Naravno varstvo vrtnin je Miša Pušenjak podrobno opisala prav vse načine delovanja za naravi prijazno varstvo.

Wed, 8. Jul 2020 at 11:48

0 ogledov

Nadležna orehova muha
Odrasla orehova muha je najnevarnejši škodljivec oreha tako pri nas kot v svetu. Povzroči lahko tudi 80-odstotni izpad pridelka, zato si resne pridelave orehov brez varstva pred tem škodljivcem ne moremo predstavljati. Telo je rumenkasto rjavo z bledo rumenim ščitkom in rumenimi nogami, dolga je do 5 mm. Prepoznavna je po štirih širokih prečnih črtah na krilih – zadnji dve sta združeni v obliki črke V. Prezimi kot sodčasta buba v tleh, največkrat neposredno pod drevesom, na katerem se je hranila prejšnje leto. Prve muhe izletijo iz tal sredi julija, zadnje šele konec septembra ali celo v začetku oktobra. Okrog deset dni zatem, ko samica izleti iz tal in se naseli na drevesu, odloži do 15 jajčec na en orehov plod. V petih dneh se razvijejo ličinke žerke, ki merijo 0,8–1 cm. V zeleni lupini več žerk skupaj vrta zavite rove in se hrani z mesom zelene lupine. Odrasle zapustijo plod, se zabubijo v tleh in počakajo do naslednjega poletja. Najbolj nevarne so muhe, ki letajo zgodaj (od sredine julija do sredine avgusta), saj povzročajo škodo na oleseneli luščini in na jedrcu. Zaradi taninov, ki se izločajo iz razkrojenega tkiva zelene lupine, luščina in jedrce počrnita, jedrce postane grenko. Napadene plodove prepoznamo po zmehčani in počrneli zeleni lupini na mestu, kjer je samica orehove muhe odložila jajčece. Povrhnjica zelene lupine ostane nepoškodovana, meso pa se zaradi delovanja ličink spremeni v črno zdrizasto gmoto. Sredi julija, ko iz tal izletijo prve samice, v krošnje dreves obesimo rumene plošče, prevlečene z lepilom. Nad vsako ploščo moramo obesiti še sredstvo, ki muho privablja (atraktant), največkrat je to amonijev karbonat. Dosedanje domače izkušnje kažejo, da se največ orehovih muh ujame na rumene plošče Rebell amarillo in na plošče Pherocon Trece, ki imata v originalni izvedbi že dodane vrečke z atraktantom. Preprosta metoda varstva pred orehovo muho so okrogle plastične posode, ki jih obesimo v krošnjo oreha. Gre za zaprt sistem, pri katerem je pokrov na notranji strani impregniran z insekticidom, v spodnji posodi pa je porozna vrečka z vabo (atraktantom). Ta privablja orehovo muho, ki vstopa v posodo skozi majhne odprtine na spodnjem delu plastične bučke. Vanj popadajo orehove muhe, potem ko zaužijejo insekticid skupaj z atraktantom. Za vsako drevo zadošča po ena bučka, v nasadu pa jih je treba postaviti od 50 do 100 na hektar. Obesimo jih potem, ko smo z rumeno lepljivo ploščo potrdili prisotnost orehove muhe. Plastična okrogla posoda, ki jo obesimo v krošnjo oreha, deluje kot insekticidna past, ki privablja in uniči orehovo muho. Za učinkovito nekemično metodo se je pokazalo tudi prekrivanje tal pod krošnjo oreha s koprenasto ponjavo (npr. vrteks …). Kopreno položimo po površini pod krošnjo in jo pritrdimo s klini. Tako preprečimo izlet odraslih osebkov orehove muhe iz tal in nadaljnje odlaganje jajčec v zeleno lupino. Koprena naj bo na tleh od sredine julija do začetka septembra. Več v knjigi:https://zalozba.kmeckiglas.com/lupinarji

Fri, 3. Jul 2020 at 07:52

670 ogledov

Naravni plavalni ribnik in turizem na podeželju
Razlika med naravnimi plavalnimi ribniki in klasičnimi bazeni Določene izvedbe naravnih bazenov, ki so brez rastlin, se na prvi pogled ne razlikujejo od klasičnih bazenov. Gre le za način čiščenja vode, ki poteka v naravnih bazenih s pomočjo mikroorganizmov in različnih filtrov, pri klasičnih pa se voda čisti kemično. Kadar govorimo o naravnem plavalnem ribniku, pa že sama zasaditev rastlin kaže, da ne gre za klasičen bazen. Seveda pa so ključne razlike predvsem pri sami vodi, ki se v naravnem bazenu vzdržuje na naraven način, brez kemikalij in drugih pripravkov, kar je seveda bistvena prednost za vse, ki poudarjajo pomen narave, in tiste, ki imajo zdravstvene težave zaradi kopanja v kloriranih bazenih. Zavedati se moramo, da se naraven bazen odziva na spremembe v okolju, torej vremensko dogajanje, to so padavine in spremembe temperature, a se tudi hitro uravnovesi. Prednosti naravnih plavalnih ribnikov Naravni plavalni ribnik deluje na naraven način. Rastline, ki so sestavni del ribnika, so premišljeno izbrane, saj vodo čistijo in ji dovajajo kisik. Voda in rastline hitro privabijo različne vodne in obvodne živali, zato bo na vrt kmalu prišla žaba, zračni prostor se bo napolnil z različnimi žuželkami, med njimi bodo med prvimi kačji pastirji, ptice si bodo v plitvini osvežile perje in se odžejale, nekatere, denimo lastovke, se bodo kar okopale, tudi žejne čebele si bodo prilastile svojo kapljico vode.  Mnogi se bojijo, da bo tako velika vodna površina privabila komarje, a je bojazen odveč, saj voda v takem bazenu zaradi sistema filtriranja ves čas kroži, torej ni povsem mirna, kar pa komarjem ne ustreza. Komarje na vrtu najbolj privlači deževnica, ki jo zbiramo za zalivanje rastlin v različne čebre in sode in je nepokrita. Zato je prva skrb v boju proti komarjem, da pokrijete stoječo vodo v zbiralnikih deževnice. Naravni plavalni bazen za svoje delovanje porabi zelo malo energije, ne praznimo ga jeseni, zanj ne kupujemo kemičnih dodatkov. Pozimi se bomo morda na njem celo drsali. Dosledno pa moramo čistiti plavalni del ter negovati rastline, kar pa se ne razlikuje dosti od dela na običajnih vrtnih cvetličnih gredah. V novi knjigi VODNI VRT izvemo vse o naravnih plavalnih ribnikih (tudi kdo nam jih lahko pomaga postaviti in kako jih vzdržujemo), pa tudi o vrtnih mlakah in vrtnih savnah - takih, ki za delovanje ne potrebujejo elektrike. Vabljeni k nakupu.

Wed, 1. Jul 2020 at 10:35

139 ogledov

Pomen vode za čebeljo družino
Večji vnos vode v panj je potreben takrat, ko se čebele hranijo samo z zalogami medu v panju. Z vodo redčijo med, s katerim hranijo starejše ličinke, še posebej med iz zalog, ki ga mešajo z vodo, da nastane približno 50-odstotna raztopina. Medonosna čebela pomanjkanje vode lahko uspešno nadomesti z vnosom medičine. Poleg tega se v telesu čebele pri letenju v procesih presnove proizvaja večji delež vode. V obdobju mirovanja čebelam zadošča voda v medu. Potrebe po vodi se povečajo, ko matica začne zalegati. Čebele v naravi iščejo vodo in jo prinašajo v panj v obdobju vzreje ličink. Mlade krmilke izločajo velike količine matičnega mlečka, s katerim hranijo ličinke, matico in delavke v panju. Vodo nujno potrebujejo zgodaj spomladi, kadar je v satju kristaliziran med in primanjkuje paše. Voda je nujna za ohlajanje gnezda, vzdrževanje primerne temperature in vlage z izhlapevanjem, še posebej ko v panju temperatura preseže 35 °C. V zmernem podnebju prostoživeča čebelja družina letno porabi okoli 25 litrov vode, do 120 kg medičine in okrog 20 kg cvetnega prahu. Vloga vode v čebeljem telesu je zelo pomembna za prenos hranil, presnovnih snovi, hormonov in vitaminov. Hemolimfa čebel vsebuje okoli 90 % vode. Po telesu prenaša koristne snovi ter odvaja odvečne in nekoristne, nastale pri presnovi. Pri odraslih osebkih čebel je pomembna za ogrevanje in ohlajanje telesa. Krmilke potrebujejo vodo za oskrbo zalege (matični mleček, vlaga). Voda je nenadomestljiva v celotni čebelji družini za uravnavanje temperature in vlage v gnezdu skozi leto. Potrebe po vodi so zelo različne spomladi v času intenzivne vzreje zalege, skozi pašno sezono, v sušnem obdobju in pozimi. V zimskem času, ko matica prekine zaleganje ali zalega v manjšem obsegu, čebele porabijo zelo malo vode. V čebelji družini se vnos vode uravnava z aktiviranjem pašnih čebel, specializiranih za iskanje in nabiranje vode. Nabiralke vode prinesejo vodo v mednem želodčku, nato preko trofalakse predajajo vodo panjskim čebelam. Nove nabiralke vode se aktivirajo, če jo prejemnice vode v panju prevzamejo hitro, v nasprotnem primeru se nabiranje vode zmanjša. V panju čebele skladiščijo minimalno količino vode tako, da nekaj čebel z vodo v mednem želodčku neaktivno počiva na satju. V satnih celicah vode ne skladiščijo. Skrb čebelarja za preskrbo čebeljih družin z vodo V neposredni bližini čebelnjaka (8 do 10 m) je skoraj nujno postaviti napajalnik za čebele, še posebej če v bližini ni naravnega čistega vodnega vira. Vodo iz pipe pustimo stati dan ali dva v čisti posodi, nato jo prelijemo v napajalnike. V vodo dodamo ne več kot 1 g soli na 10 litrov. Sol naj bo po možnosti nerafinirana in nejodirana. Napajalnike pripravimo zgodaj spomladi, ko čebele intenzivno vzrejajo zalego in porabljajo zadnje zimske zaloge. Širjenje gnezda in predvideni čas postavitve napajalnika določimo tudi z opazovanjem brade panja. Gnezdo se širi, ko prihaja v panj veliko čebel z obnožino. Napajalnik postavimo v zavetje in na sončno stran. Pazimo, da bo vedno čist in ga ne postavimo na območje, kjer se čebele otrebijo. Več v knjigi Prehrana čebel

Tue, 23. Jun 2020 at 12:44

321 ogledov

Bazilikin liker
Zelišča so zelo primerna za likerje in žganja z namakanjem. Ko je na vrtu dovolj bazilike, tudi iz nje lahko pripravimo zanimiv liker. Bazilikin liker Sestavine: 60 lističev bazilike (ocimum basilicum), 1 liter sadnega žganja, rumeni del lupine treh ekološko pridelanih limon, 20dkg sladkorja, ¼ litra vode . Iz vode in sladkorja skuhamo sladkorno raztopino in jo ohladimo, dodamo vse druge sestavine in v zaprtem kozarcu shranimo v temnem in toplem prostoru tri tedne. Nato precedimo in nalijemo v steklenice. O likerjih, žganjih z namakanjem, predvsem pa vse o dobri žganjekuhi preberite v knjigi Sodobna žganjekuha, ki smo jo leto za vas že ponatisnili.

Tue, 23. Jun 2020 at 10:25

954 ogledov

Če ni dovolj cvetnega prahu za čebele
Čebelja družina mora imeti dovolj medu, da zadošča za njihove energetske potrebe (ogljikovi hidrati) in tudi dovolj cvetnega prahu, ki vsebuje potrebne beljakovine, vitamine, maščobe in rudninske snovi. Če paša to ne omogoča, čebelar poskrbi za dodatno prehrano. Kdaj lahko pride do pomanjkanja cvetnega prahu in kakšne so posledice v čebelnjaku? V poznopoletnem času po zadnji glavni paši je oskrba čebeljih družin s cvetnim prahom pogosto okrnjena. Pašne čebele iščejo cvetove, na katerih naj bi nabrale vsaj nekaj cvetnega prahu, ki je pogosto lahko slabe prehranske kakovosti. Čebele nabirajo medičino in pelod v bližnji ali daljni okolici čebelnjaka. Vendar so tudi pri tem omejitve v razpoložljivosti hrane odvisne od števila čebeljih družin v čebelnjaku in tudi v bližnjem okolišu. Večje ko je število družin na isti lokaciji, manjše so možnosti za zadostno oskrbo. Najučinkovitejša je paša v polmeru 800 m od čebelnjaka. Zaradi tega čebelje družine med seboj tekmujejo za hrano, ki jo skladiščijo za brezpašno obdobje. Družina beljakovinsko hrano po navadi porablja sproti oziroma jo porabi v enem do dveh mesecih. V kratkotrajnem obdobju (od tri do šest tednov) pomanjkanja vnosa cvetnega prahu tega čebele jemljejo iz skladiščenih rezerv v satju. Ko tudi teh zalog zmanjka, začnejo črpati svoje telesne beljakovinske rezerve, ki so pri mladih čebelah krmilkah shranjene v krmilnih žlezah v glavi in maščobnem telesu v zadku. Populacija čebel v čebeljih družinah je odvisna od količine in kakovosti cvetnega prahu. Pri omejeni količini beljakovinske hrane bodo čebele oskrbovale manjšo površino zalege. Cvetnega prahu slabše kakovosti, ki je takrat na voljo v gnezdu, bodo čebele porabile precej več. Tako čebelja družina nadomešča potrebne hranilne snovi, ki jih potrebuje zahtevna in lačna čebelja zalega. Ob pomanjkanju beljakovinskega vira in hkratni slabi kakovosti cvetnega prahu, ki je na voljo, so posledice lahko še hujše. Matica omeji zaleganje, krmilke oskrbujejo manj zalege, izlegajo se delavke s krajšo življenjsko dobo in šibkejšim imunskim sistemom. Pomanjkanju se izognemo tako, da v neposredni okolici čebelnjaka nasadimo medovite rastline, ki ponujajo zanesljiv vir hrane. Tako je poskrbljeno za neovirano vzrejo zalege in daljšo življenjsko dobo odraslih čebel. Več v novi knjigi Prehrana čebel, ki je že na voljo.  
Teme
prehrana čebel čebele cvetni prah med

Prijatelji

Manca Mirnik

NAJBOLJ OBISKANO

Če ni dovolj cvetnega prahu za čebele