Med svobodnimi ljudmi
Temeljno misel Prešernove Zdravljice je mogoče strniti zelo na kratko: dobri sosedski odnosi med svobodnimi ljudmi.
Zdravljica – razen po pesniškem jeziku – ne presega nekaterih že obstoječih pesmi, s kitico – ta je zdaj slovenska državna himna – pa se je dvignil z zamislijo o svetovni družbi, v kateri bo dobro sosedstvo nadomestilo prepire med narodi. To načelo je mogoče najti razdelano že v filozofiji razsvetljenstva, pa v ameriški Izjavi o človekovih pravicah (1776) in francoski izjavi Pravice človeka in državljana (1789). Prešeren je ta dela in njihovo sporočilo nedvomno poznal, saj so bile neodtujljivi del osebne filozofije in so odsevale v njegovi pesniški intuiciji.
Leta 1982 so verze iz Zdravljice vklesali v monolit na Geometričnem središču Slovenije (Geoss, avtor projekta Peter Svetik). Leta 1989 pa je postala Zdravljica (njena sedma kitica) slovenska državna himna (uglasbitev Stanko Premerl).
Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat' dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Pisni viri pojasnjujejo, da je stanovanjska hiša, ki so jo domačini poimenovali pri Ribičevih, na tem mestu stala že v 16. stoletju. Zaradi vedno večjega pesnikovega pomena se je v tridesetih letih 20. stoletja razvila pobuda, da se Ribičev dom z zbranim denarjem odkupi, zaščiti in preoblikuje v arhitekturni in spominski muzej. Leta 1938 so idejo uresničili. Muzeju, ki odkriva kulturo bivanja v domu pesnika, času njegovega življenja, v domu, na katerega je bil vseskozi zelo navezan, se je leta 1985 pridružila še stalna razstava njegovih del.
Ker se približuje Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, lahko več o Prešernu ter drugih umetnikih in umetnicah preberete v knjigi, Žive Deu, Arhitektura domov znanih Slovencev
