Tako oreh kot leska dobro uspevata ob potokih in na rečnih naplavinah. Lahko ju sadimo na terase, če so dovolj široke, pa na brežine teras, če niso prestrme. Čeprav sta vetrocvetki in je veter potreben za prenos cvetnega prahu, se izogibamo izpostavljenim legam s stalnimi in premočnimi vetrovi, ki bi izsušili brazde ženskih cvetov in vplivali na slabšo oprašitev.
Oreh in kostanj pogosto sadimo kot samostojna drevesa na ohišnicah, večjih vrtovih, kmečkih dvoriščih ali na robovih njiv in travnikov. Taka imajo na razpolago velik življenjski prostor in razvijejo mogočne krošnje ter običajno dobro rodijo. Za lesko in mandelj, ki razvijeta manjše krošnje, pa lažje najdemo prostor tudi na običajno velikem vrtu, ob poteh ali stavbah.
Dobro rast in redno rodnost lupinarjev lahko pričakujemo samo na kakovostnih tleh.
Za sajenje lupinarjev so najprimernejša blaga pobočja, s katerih odteka mrzel zrak.
Oreh ima globok in obsežen koreninski sistem, zato zahteva najmanj 1,5 m globoka tla. Biti morajo dobro zračna, strukturna, z veliko vodno kapaciteto. Stoječe vode v tleh ne prenaša, lepo pa raste na odcednih zemljiščih, kjer se podtalnica zadržuje globlje od enega metra. Siromašna, izprana, težka ali hladna, pa tudi čista peščena tla za oreh niso primerna. Najbolj mu ustrezajo peščeno-ilovnata, rahlo kisla do nevtralna tla s pH med 6,0 in 8,0. Vsebnost humusa naj bi bila več kot 3 odstotke, alkalnih soli pa manj kot en odstotek. Tla, ki vsebujejo od 13 do 25 mg fosforja in od 25 do 30 mg kalija na 100 g tal, veljajo za dobro preskrbljena za gojenje oreha.
Na Slovenskem skoraj ni kmetije, ki ne bi imela na dvorišču ali ohišnici vsaj enega oreha.
Leska najbolje uspeva na odcednih, humusnih, srednje težkih peščeno-ilovnatih tleh z rahlo alkalno do rahlo kislo reakcijo. Kljub temu da prenese do 15 odstotkov aktivnega apna, se revnim, kamnitim kraškim tlom izogibamo. Ker ima plitev koreninski sistem, ne mara čistih peščenih tal, še manj pa visoko podtalnico. Optimalno preskrbljena tla vsebujejo najmanj 12 do 15 mg fosforja na 100 g tal, približno enako količino magnezija in dva krat več kalija.
Kostanj je izbirčen glede tal. Dobro bo rastel in rodil samo v kislih tleh s pH pod 6,0. Ker ima globoke korenine, ni dovolj, da ima kislo reakcijo samo zgornji profil tal, ampak je potrebna ustrezna matična osnova. Primerna so nekarbonatna, ilovnato-peščena tla na skrilavcih in fliših. Pomembni sta tudi globina tal in visoka vsebnost humusa. Tla naj bi vsebovala okrog 10 mg fosforja in od 15 do 20 mg kalija na 100 g tal in manj kot 2 odstotka aktivnega apna. V naravnih sestojih rastejo kostanji v simbiozi – mikorizi z nekaterimi glivami, ki dodatno oskrbujejo drevesa s hranili iz tal. Mikoriza se po nekaj letih vzpostavi tudi v kostanjevih nasadih in pomaga pri prehrani dreves.
Mandelj najlepše raste na globokih tleh, prenese pa tudi plitvejša. Vsekakor morajo biti zračna in odcedna, saj je zelo občutljiv za zastajanje vode v območju korenin. V nasprotju s tem sušo lažje prenaša. Ustrezajo mu peščeno-ilovnata tla, ne prenaša pa težkih glinastih tal. Rad ima apnena tla z nevtralnim do rahlo alkalnim pH in velikim deležem aktivnega kalcija.
NE SPREGLEJTE NOVE, DOPOLNJENE IZDAJE PRIROČNIKA LUPINARJI – oreh, leska, kostanj, mandelj, slovenske avtorice, profesorice na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, strokovnjakinje za lupinarje Anite Solar. S klikom na pasico polistajte in naročite knjigo.
